Nerjaveče jeklo 904L 1.4539

Standardni varilni postopki za to vrsto jekla so:

• TIG-Varjenje
• Polna žica za varjenje MAG
• Obločno varjenje (E)
• Lasersko zrno varjenje
• Varjenje pod praškom (SAW)

Pri izbiri dodajne kovine je treba upoštevati tudi korozijsko napetost. Zaradi ulite strukture zvara je lahko potrebna uporaba višje legiranega dodajnega materiala. Za to jeklo predgretje ni potrebno. Toplotna obdelava po varjenju običajno ni običajna. Avstenitna jekla imajo le 30 % toplotne prevodnosti nelegiranih jekel. Njihova talilna točka je nižja kot pri nelegiranem jeklu, zato je treba avstenitna jekla variti z manjšim vnosom toplote kot nelegirana jekla. Da bi se izognili pregrevanju ali prežganju tanjših plošč, je treba uporabiti višjo hitrost varjenja. Bakrene podporne plošče za hitrejše odvajanje toplote so funkcionalne, medtem ko v izogib razpokam v spajkalni kovini bakrene podporne plošče ni dovoljeno površinsko variti. To jeklo ima bistveno višji koeficient toplotne razteznosti kot nelegirano jeklo. V povezavi s slabšo toplotno prevodnostjo je treba pričakovati večjo distorzijo. Pri varjenju 1.4539 je treba predvsem upoštevati vse postopke, ki delujejo proti temu popačenju (npr. varjenje v zaporednem koraku, varjenje izmenično na nasprotnih straneh z dvojnim V sočelnim zvarom, dodelitev dveh varilcev, kadar so komponente ustrezno velike). Pri debelinah izdelkov nad 12 mm je treba dati prednost dvojnemu V sočelnemu zvaru namesto enojnemu V sočelnemu zvaru. Vključeni kot naj bo 60° - 70°, pri MIG varjenju zadostuje približno 50°. Izogibati se je treba kopičenju zvarnih šivov. Zvari morajo biti pritrjeni v relativno krajših medsebojnih razdaljah (bistveno krajši kot pri nelegiranih jeklih), da preprečimo močno deformacijo, krčenje ali luščenje zvarov. Žeblji morajo biti naknadno zbrušeni ali vsaj brez kraterskih razpok. 1.4539 v povezavi z avstenitnim zvarom in previsokim vnosom toplote obstaja odvisnost od nastajanja toplotnih razpok. Zasvojenost s toplotnimi razpokami je lahko omejena, če ima zvar manjšo vsebnost ferita (delta ferit). Vsebnost ferita do 10% ugodno vpliva in na splošno ne vpliva na odpornost proti koroziji. Variti je treba čim tanjšo plast (stringer bead tehnika), saj večja hitrost hlajenja zmanjša odvisnost od vročih razpok. Tudi med varjenjem si je treba prizadevati za hitro hlajenje, da se izognemo občutljivosti na interkristalno korozijo in krhkost. 1.4539 je zelo primeren za varjenje z laserskim žarkom (varljivost A v skladu z DVS biltenom 3203, del 3). Pri širini varilnega utora, ki je manjša od 0,3 mm oziroma 0,1 mm debeline izdelka, uporaba dodajnih kovin ni potrebna. Pri večjih varilnih utorih je mogoče uporabiti podobno dodajno kovino. Varjenje z varjenjem z laserskim žarkom z varjenjem s hrbtno stranjo, npr. helijem kot inertnim plinom, preprečuje oksidacijo znotraj površine šiva, zato je varilni šiv tako odporen proti koroziji kot osnovna kovina. Nevarnost vročih razpok za varilni šiv pri izbiri ustreznega postopka ne obstaja. 1.4539 je primeren tudi za lasersko fuzijsko rezanje z dušikom ali plamensko rezanje s kisikom. Odrezani robovi imajo le majhne toplotno prizadete cone in so na splošno brez mirko razpok, zato jih je mogoče dobro oblikovati. Med izbiro uporabnega postopka je mogoče fuzijske rezane robove neposredno pretvoriti. Zlasti jih je mogoče variti brez kakršne koli nadaljnje priprave. Pri obdelavi so dovoljena le orodja iz nerjavečega jekla, kot so jeklene krtače, pnevmatski kramlji in podobno, da ne ogrožamo pasivizacije. Zanemarjamo označevanje območja zvarnega šiva z oljnimi vijaki ali barvicami za označevanje temperature. Visoka korozijska odpornost tega nerjavnega jekla temelji na tvorbi homogene, kompaktne pasivne plasti na površini. Odstraniti je treba žarilne barve, luske, ostanke žlindre, odpadno železo, brizganje in podobno, da ne uničimo pasivne plasti. Za čiščenje površine se lahko uporabijo postopki ščetkanja, brušenja, luženja ali peskanja (kremenčev pesek brez železa ali steklene krogle). Za ščetkanje lahko uporabite samo krtače iz nerjavečega jekla. Luženje predhodno brušenega območja šiva se izvaja s potapljanjem in brizganjem, vendar se pogosto uporabljajo lužilne paste ali raztopine. Po luženju je treba skrbno sprati z vodo.